Članek (s kolegom Dragom Babičem) v Sobotni prilogi Dela:

Slovenija se še vedno rada vidi kot zgodbo o uspehu: kakovost življenja je visoka, socialna varnost solidna, neenakosti razmeroma nizke. A Poročilo o razvoju 2025 razkriva neprijetno resnico – ta blaginja vse bolj stoji na mestu, brez razvojne dinamike, ki bi jo lahko dolgoročno ohranila. Produktivnost že več kot desetletje zaostaja, investicije v znanje, digitalizacijo in ljudi so prenizke, tehnološko prestrukturiranje prepočasno, realna konvergenca z EU pa se po letu 2020 ustavlja. Slovenija se je ujela v paradoks: visoko raven blaginje financira predvsem s prerazporejanjem, ne z ustvarjanjem nove dodane vrednosti.

Nizka (in še pešajoča) gospodarska rast je posledica predvsem nizke rasti produktivnosti, ta pa je posledica nizke investicijske in inovacijske dinamike. Obstoječa gospodarska struktura je zapadla v trajno nizko investicijsko depresijo (investicije glede na BDP so danes za 5 % BDP nižje kot v povprečju let 1995-2008 in celo nižje kot leta 1995.  Slovenija danes ni med tehnološko vodilnimi državami in ne ustvarja lastnih globalno prepoznavnih tehnoloških prvakov; uspešni startupi so redki, po pravilu so zgodaj prodani tujim lastnikom ali se v fazi rasti preselijo v razvojno bolj podporna okolja. Razlog ni pomanjkanje znanja ali talentov, temveč strukturna razdrobljenost inovacijskega sistema, ki ne zagotavlja neprekinjenega toka od izobraževanja in raziskav do gospodarstva, financiranja in rasti.

Potrebna je reforma inovacijskega sistema, ki mora prinesti prehod k zavestnemu oblikovanju sistema, ki spodbuja ustvarjalnost kot temeljni družbeni proces. To zahteva dolgoročno usklajevanje izobraževalne, raziskovalne, gospodarske in finančne politike ter jasno vlogo države kot povezovalnega arhitekta, ki omogoča neprekinjen prehod od ustvarjanja idej do dodane vrednosti. Šele inovacijski sistem, ki ustvarjalnost prepozna kot skupno družbeno infrastrukturo in ne jemlje inovacij kot stranski produkt trga, lahko Sloveniji zagotovi trajno konkurenčnost in ohranjanje blaginje.

Več v Sobotni prilogi Dela.

Mark Zuckerberg is on trial in Los Angeles right now, and Meta’s own internal research is being used against him. Dozens of internal studies, leaked by whistleblowers and unearthed through litigation, show the company documented in their own words what Instagram does to teenagers.

The conclusions are damning. They knew it was addictive. They knew it was harming mental health. They knew teens felt powerless to stop using it. And then they went looking for ways to make it more compelling.

A 2020 internal slideshow cited neuroscience and adolescent brain development… not to protect kids, but to identify “opportunities.”

This is Big Tech’s tobacco moment. And just like tobacco, there’s an internal memo that says exactly that. Read what Meta knew (and when they knew it) in this piece by @smiddendorp22:

Preverba z @grok te trditve potrjuje:

Nadaljujte z branjem→

Iskreno – moraš biti precej usekan, da pomisliš, da bi prehitre dirkače s športnimi avti na cestah lovil z električnim avtom (kjer pritisneš na gas in se ti baterija sprazni kot dyson sesalec pri turbo sesanju) z dosegom 200 km (Tesla Y ima pri pri stalni hitrosti 200 km/h doseg 170–220 km) …

… ali da boš nasprotnika granatiral ali raketiral na “okolju prijazen način” iz električega tanka ali električnega letala.

Trump, karkoli si o njemu mislimo, je na to temo razvil dobro parodijo:

»They want our army tanks to be all electric so that when we go into enemy territory blasting the hell out of everybody we do it… environmentally friendly.«
»The battery is so big you’d have to have a truck behind it…«

John Mearsheimer:

On 25 February 2026, I appeared on Glenn Diesen’s podcast to talk about whether the US is likely to attack Iran, especially in light of his State of the Union address the previous evening (February 24). I made the argument that one could read Trump’s address to signal that he is moving away from attacking Iran. Of course, one cannot be confident that is the case, but his rhetoric certainly pushes in that direction.

Trump emphasized in his talk that Iran cannot have nuclear weapons, but that he has yet to hear these “secret words” from Iran: “we will never have a nuclear weapon.”

The Iranian Foreign Minister, however, said just before Trump’s address that “Our fundamental convictions are crystal clear: Iran will under no circumstances ever develop nuclear weapons.” That statement should satisfy Trump’s demand.

It is important to note that Trump did not demand that Iran give up its: 1) nuclear enrichment capability; 2) ballistic missiles; 3) support for Hamas. Hezbollah, and the Houthis. Those non-demands certainly facilitate a deal.

And then there is the broader context. First, every country in the world except for Israel is pushing Trump not to attack Iran, including America’s Gulf allies who usually have adversarial relations with Iran. Second General Caine, the Chairman of the Joint Chiefs of Staff, has effectively told Trump that there is no good military option and if he attacks he runs the risk of getting into a protracted war the US cannot win. Third, his political advisors are telling him not go to war. Trump is already in deep trouble in the polls and there is a real danger that the Democrats will take both houses of Congress in the November elections. A failed war in Iran will just make a dangerous situation worse.

There are only two major actors pushing for war against Iran: Israel and its extraordinarily powerful lobby in the US. They may succeed in pushing Trump to start a war, in which case this will be another war for Israel.

Dodatno k temu, kar pravi Mearsheimer: Trumpova strategija je bila kot vedno – pritisniti na nasprotnika z vsemi močmi, dokler ta ne poklekne in pristane na pogoje izsiljevanja. No, Iranci niso pokleknili in zdaj Trump čaka na face-saving rešitev, ki jo je nakazal prejšnji teden in dodatno potrdil v svojem state-of-the-union govoru – torej, da Iranci sveto obljubijo, da ne bodo razvili jedrskega orožja in da bo Trump lahko rekel: super, vidite, kakšen dober deal sem dosegel. In poslal vojsko nazaj domov.

Problem je seveda, da Trump boljše rešitve nima. V regiji nima dovolj vojaških kapacitet za resno in dolgotrajno bojevanje z Iranom (ob napadu na Irak leta 2003 so Američani v regijo poslali 6 letalonosilk, zdaj pa le 2; in ameriški generali in izraelski obveščevalci ocenjujejo, da je kapacitet dovolj za največ en teden zmernih letalskih napadov), kaj šele vojaškega korpusa, ki bi ga lahko poslal neposredno na teren v Iran, da zavzame Teheran in “obglavi” režim.  Iran ni Irak in zdajšnje priprave Američanov na napad in zajetje Irana preprosto niso na potrebni ravni za dosego cilja.

No, tudi te vojaške kapacitete, ki jih je Trump poslal v regijo, bodo težko pomagale, saj imajo same s seboj preveč problemov. Ena izmed obeh letalonosilk (G: Ford) se duši v lastnih fekalijah in se je morala zateči v ameriško bazo na Kreto na popravilo “kanalizacije”. Notranji viri poročajo, da se je problem s fekalijami zaostril zaradi upora osebja na letalonosilki, ki so na poziciji že 8 mesecev (namesto običjanih 6) in ki ne želijo vojskovanja, pač pa iti domov, zato so “pomagali” pri zamaševanju wc-jev z raznimi oblačili. Ob takšni morali vojske je seveda težko začeti resno bitko, tudi če bi generali ocenili, da lahko prinese jasno zmago.

Ameriški generali svarijo pred velikimi žrtvami na ameriški strani v primeru napada na Iran

Izraelski “obveščevalci” pa svarijo, da imajo ameriške sile v regiji dovolj kapacitet le za 4 do 5 dni intenzivnega zračnega napada na Iran.

Poglejte to norost spodaj.

Jebemumast, pred Mojzesom in po Mojzesu ni bilo nikogar pomembnega več. In Juda Iškarijot je bil v funkciji tega.

Dodatno k mojemu komentarju v petek (Vrhovno sodišče proti Trumpovim carinam: Je Trump kljub vsemu zmagal?), kjer sem povedal, da odločitev ameriškega vrhovnega sodišča ne ruši Trumpove zmage v carinski in trgovinski vojni (če v analizi uporabljamo trezne možgane namesto čustev in projekcij želja), je spodaj kratek izvleček iz današnjega komentarja – inteligentnega – Wolfganga Münchaua. Tudi on pravi, da je in da bo Trump v tej carinski vojni zmagal in da nasprotniki dajejo prevelik poudarek legalnosti njegovih dejanj.

Namesto tega pa bi se morali – to je moj dodatek – fokusirati na to, kako Trumpa efektivno zaustaviti v njegovi norosti, Kitajska mu je to jasno pokazala in je stisnil rep med noge. Za razliko od Kitajske pa je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen že preemptively stisnila rep med noge in popustila ter pristala na vse Triumpove zahteve. In najhuje je, da bi to naredila ponovno, tudi če vrhovno sodišče Trumpu ne bi prepovedalo uporabe tega konkretnega mehanizma za izsiljevanje.

Zakaj? Ker EU ni suverena združba držav in ker ni pripravljena na žrtev, če bi Trump zaostril delovanje. “Snagatorji” ne spoštujejo podložnega uklanjanja njihovemu izsiljevanju. Nasprotno, to jih še podžge, da se še bolj izživljajo nad nemočnimi. Snagatorji razumejo samo silo (kot pravijo Srbi: budala razume samo šamar) in umaknejo se samo pred enakovrednim nasprotnikom. Trump, kot je javno povedal, med nasprotniki spoštuje samo Putina in Xija. Ker sta inteligentna, konkretna in odločna (po njegovih besedah) in ker ve, da imata sredstva, da udarita nazaj enako močno ali še bolj.

In enako se zdaj dogaja z Iranom. Trumpov odposlanec Witkoff je čez vikend izrazil presenečenje, da se Iran ni uklonil navkljub ameriškemu kopičenju vojaške sile okrog Irana. Jasno, (1) Iran več izgubi, če se ukloni Trumpovemu pritisku, kot bi izgubil v primeru vojne in (2) ima sredstva, da udari nazaj še močneje (Izrael in ameriške baze v regiji zravna z zemljo in potopi ameriški letalonosilki). Zato je Trump cviknil in čaka na odrešilni “diplomatski dogovor”, da reši svoj obraz.

Kdaj se bo EU končno postavila na lastne noge in začela delovati kot globalna sila?

(no, zgolj retorično vprašanje, saj vsi vemo, da se ne bo nikoli)

Nadaljujte z branjem→