Most Huajiang Grand Canyon v kitajski provinci Guizhou je eden najbolj impresivnih infrastrukturnih projektov sodobnega časa. Zgrajen je nad enim najglobljih kanjonov na svetu in predstavlja vrhunec kitajskega znanja na področju projektiranja, gradnje velikih visečih mostov ter obvladovanja izjemno zahtevnega gorskega terena. Projekt ni zgolj gradbeni dosežek, temveč demonstracija tehnoloških zmogljivosti države.

Most je osrednji del nove hitre avtocestne povezave skozi gorato provinco Guizhou, kjer so strmi kanjoni in kraške planote desetletja predstavljali eno največjih razvojnih ovir. Z novo prometno infrastrukturo se čas potovanja med posameznimi mesti skrajša za več deset minut, ponekod celo za več kot uro, kar bistveno izboljšuje mobilnost ljudi, pretok blaga in dostopnost oddaljenih območij.

Posebnost projekta ni le njegova velikost, temveč tudi način izvedbe. Gradnja je zahtevala uporabo naprednih digitalnih modelov, inteligentnega spremljanja konstrukcije, gradbenih robotov, brezpilotnih letalnikov za nadzor ter visokozmogljivih materialov. Kitajska je pri takšnih projektih razvila celotno domačo dobavno verigo – od projektiranja in proizvodnje jekla do gradbene mehanizacije in specializirane opreme –, kar ji omogoča hitro in stroškovno učinkovito izvedbo tudi najzahtevnejših objektov.

Celotna avtocestna povezava skozi Guizhou je del širše strategije povezovanja notranjosti države z obalnimi gospodarskimi središči. Namesto da bi se razvoj osredotočal zgolj na bogate vzhodne province, Kitajska z masivnimi infrastrukturnimi vlaganji zmanjšuje razvojne razlike med regijami, spodbuja turizem, industrijske investicije in mobilnost delovne sile ter krepi nacionalno gospodarsko integracijo.

Huajiang Grand Canyon Bridge zato ni le rekordni most. Je simbol kitajske pripravljenosti izvajati megaprojekte, ki združujejo dolgoroško strateško načrtovanje, vrhunsko inženirstvo in tehnološke inovacije. V času, ko številne zahodne države težko izvedejo tudi bistveno manj zahtevne infrastrukturne projekte, takšni objekti postajajo eden najbolj vidnih dokazov kitajske sposobnosti, da velike razvojne ambicije pretvori v konkretno gospodarsko in tehnološko realnost.

To je najboljši opis, kar sem jih zasledil, razlike med zaprtim (ameriškim zasebnim) in odprtokodnim (kitajski zasebni) dostopom do modelov umetne inteligence.

Many people still confuse Chinese model with Chinese inference:

– A model is like a recipe for a dish—e.g. orange chicken

– Claude keeps its recipe secret, charges the dish $50. You must eat in front of Dario and he will watch you the entire time. You can’t change the ingredients or cook it privately.

– Now China releases a free recipe that tastes just as good. You can use American chicken and cook it in your own kitchen (self-hosting), or have a U.S. cloud like AWS or Nebius cook it and pay $2-5.

– Chinese inference is DoorDashing the finished dish from Beijing. Your order and data go there, and you must eat Beijing chicken. It’s fair to worry about the safety of their ingredients.

– Regulate the kitchen, ingredients, and data. Don’t ban the recipe.

Policy Tensor je eden najboljših geopolitičnih analitikov dogajanja na Bližnjem vzhodu (in precej bolj precizen od denimo “profesorja” Roberta Papea, ki se je zataknil v neskončni eskalacijski pasti). V zadnjem komentarju analizira dejavnike iranskega vojaškega vzpona in njegove dolgoročne implikacije za regijo in svet.

Začne z zgodovinskim pogledom na nastanek današnje geopolitične ureditve Zahodne Azije. Po razpadu Osmanskega cesarstva po prvi svetovni vojni sta si njegove nekdanje arabske province razdelili Velika Britanija in Francija. Ključni preobrat pa se je zgodil v 1930-ih, ko so Američani odkrili ogromna nahajališča nafte na Arabskem polotoku. ZDA so hitro prevzele vlogo glavnega zaščitnika “vodnikov kamel”, najprej Savdske Arabije in kasneje tudi drugih zalivskih naftnih monarhij, medtem ko se je po britanskem umiku »vzhodno od Sueza« leta 1968 ameriški varnostni dežnik razširil na celoten Perzijski zaliv. V zameno za vojaško zaščito so zalivske države petrodolarje sistematično vračale v ameriški finančni sistem in ameriško orožarsko industrijo, kar je ustvarilo trajen politični in gospodarski simbiotični odnos, ki traja še danes.

Tensor izhaja iz ugotovitve, da se skupaj s prehodom iz enopolnega v multipolarni svet spreminja tudi geopolitični pogled na regijo, ki jo danes vse pogosteje imenujemo Zahodna Azija. Nekdanji »Bližnji vzhod«, poimenovan skozi prizmo ameriške globalne hegemonije, postaja eno ključnih vozlišč novega svetovnega ravnotežja moči. V tem prostoru pa je po avtorjevem mnenju daleč najpomembnejši dejavnik vzpona Irana njegova tehnološka in kadrovska baza.

Nadaljujte z branjem→

Jesús Fernández-Villaverde, profesor na univerzi v Pennsilvaniji, je postavil zelo provokativno hipotezo, da problema financiranja pokojnin starajočega se prebivalstva ni mogoče rešiti z višjo gospodarsko rastjo, ker gre v bistvu za prerazdelitev med aktivno in neaktivno (upokojeno) populacijo. Glavni izziv starajoče se družbe zato naj ne bi bila predvsem počasnejša gospodarska rast, temveč vse težje politično in družbeno vzdržno prerazporejanje dohodka od vse manjšega števila zaposlenih k vse večjemu številu upokojencev. Ne glede na to, ali se pokojnine financirajo prek davkov ali donosov na kapital, mora aktivna generacija nositi breme preživljanja starejših, kar neizogibno krepi medgeneracijske napetosti, politične konflikte in pritiske na pokojninske sisteme. Zato tehnološki napredek, vključno z umetno inteligenco, sam po sebi ne more rešiti problema staranja, saj njegovo bistvo ni v produktivnosti, ampak v politični ekonomiji porazdelitve ustvarjenega dohodka med generacijami.

Moje mnenje je, da je problem financiranja vse večje pokojninske blagajne vseeno bistveno bolj vzdržen ob višji gospodarski rasti, ki generira višje davčne prilive in višje kapitalske donose, kot pa v stagnantnem gospodarstvu, kjer je pokojninsko blagajno bistveno težje zapreti ob stagnantnih davčnih prihodkih in je posledično potrebno zviševati davčni primež.

Nadaljujte z branjem→

Vrhunska poteza španskega vratarja

The Argentina national team didn’t used to carry such a vile and crude image; this transformation, much like in the Stanford Prison Experiment, occurred step by step as small acts of malice were overlooked. Behaviors at the start of the tournament that seemed innocently like fouls, shoves, and pressure on referees gradually normalized as they were ignored over time, growing into an identity as a team that the whole world despises—far removed from sportsmanship, rough and uncouth.

Ignoring those who do evil only emboldens them and makes things worse; because impunity blurs boundaries and accelerates moral decay. That’s why swift justice is indispensable both on the field and in life: punishing minor violations on the spot prevents major disasters, establishes justice, and protects societies or teams from slowly rotting away.

Iran’s Foreign Minister Abbas Araghchi has given a detailed account of the 40-day war, revealing that Tehran believed war was inevitable before it began, had preplanned retaliation across the region, and entered last-minute nuclear talks largely to exhaust the diplomatic path before an expected U.S.-Israeli attack.

In a sweeping interview with filmmaker Javad Mogouei, Araghchi described Iran’s preparations for war, the opening attack that killed Iran’s leader and senior officials, Tehran’s regional retaliation, secret diplomatic exchanges, and the calculations that ultimately led Iran to accept a ceasefire.

➤ Iran believed war was coming before negotiations ended.

Araghchi said Iranian political and military officials were “certain” an attack was coming. Tehran nevertheless entered three rounds of negotiations because there remained some chance of avoiding war and so no one could later claim Iran had refused diplomacy.

Nadaljujte z branjem→

Sinoči smo videli veličastno zmago borbenega kolektivnega nogometa nad nogometno korupcijo – nad favorizirano ekipo s strani FIFA in sodnikov. Zmaga Španije nad Argentino, ki v 90 minutah ni niti enkrat streljala na gol in streljala nobenega kota. Zdelo se je, da Argentini ni treba niti igrati, ker je bila njena zmaga določena že vnaprej. Sodnikom bi to skoraj uspelo, sploh po sramotno razveljavljenim prvim golom. Tako, kot jim je uspevalo na prejšnjih tekmah Argentine na tem prvenstvu.

Toda tokrat je boljša ekipa vendarle zmagala.

Bravo Španija!

Iran ne more izgubiti, ker ne sme – ker se bori za preživetje in bi s porazom bilo konec Irana kot neodvisne države. ZDA lahko izgubijo, ker se borijo za prestiž, za svoj vpliv – s porazom ne izgubijo eksistence, pač pa samo svoj vpliv na Bližnjem vzhodu. Iran z zmago pridobi relativno več od ZDA – Iran se reši iz zapora, v katerega so ga strpale ZDA pred 47 leti, ZDA pa samo ohranijo svoj vpliv na Bližnjem vzhodu in ohranijo sedanji status petrodolarja. Iran se bo torej boril bolj in z vsemi sredstvi. Ker ne sme izgubiti.

I do not agree with Azizi’s reading of the balance of resolve. What matters is not the absolute destruction each side can dish out to the other. What matters in Mercy is pain tolerance.

Iran has vastly higher pain tolerance than the US bc it is fighting for its survival as an independent power, while the US is fighting for an extended position. If the Iranians lose, they lose everything. If the US loses, it loses the Gulf. If Iran wins, it gets out of the jail that the West has put it in.

Also important to note that Iran is strategically hard as a state formation, the US is not. This became clear as daylight with the turnouts for the 250th and the ayatollah’s funeral.

It’s not even close. The balance of resolve strongly favors Iran. That is ultimately why Iranian strategy is correct. And why the US will not be able to reverse the decision of the war.

Nadaljujte z branjem→