Najnovejši rezultati PISA 2025, v okviru katerih je OECD preverjal znanje in sposobnosti 760.000 petnajstletnikov iz 91 držav in gospodarstev, kažejo dramatično poslabševanje temeljnih kompetenc. Od leta 2012 povprečni rezultati v državah OECD padajo pri branju, matematiki in naravoslovju. Najbolj dramatičen je padec bralne pismenosti: med letoma 2015 in 2025 se je povprečni rezultat znižal za 28 točk, kar OECD ocenjuje kot izgubo približno leta in pol šolanja. Matematični rezultat se je v istem obdobju znižal za 22 točk oziroma za nekaj več kot eno leto šolanja.

Posebej skrb vzbuja, da ne nazaduje zgolj sposobnost mehanskega razumevanja besedila, temveč predvsem sposobnost kritične presoje informacij, razlikovanja med dejstvi in mnenji, razumevanja dvoumnosti ter preverjanja verodostojnosti virov. Dijaki vse pogosteje besedilo zgolj preletijo in poskušajo čim hitreje priti do odgovora, ne da bi se ustavili in premislili o prebranem. PISA je zato uvedla tudi kategorijo »prenagljenega bralca«: dijaka, ki že na začetku naloge naredi več napak, vendar jo kljub temu reši hitreje kot skoraj vsi, ki so odgovorili pravilno. V času družbenih omrežij in umetne inteligence tako najhitreje propadajo prav tiste kognitivne sposobnosti, ki jih bomo najbolj potrebovali.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljevanje vojne v peto leto je nesmiselno početje. Še bolj neodgovorno pa je ravnanje zahodnih držav, ki Ukrajino še naprej spodbujajo, naj izkrvavi v vojni, v kateri pod nobenimi realističnimi pogoji ne more zmagati, same pa niso pripravljene prevzeti tveganja in posledic neposrednega spopada, ker vedo, da bi ga izgubile.

Owen Matthews v članku »Ukraine is losing the war« izpostavlja tri neprijetne ugotovitve zadnjega kroga ameriške diplomacije: Vladimir Putin ni spremenil svojih vojnih ciljev, Donald Trump nima novega mirovnega načrta, Ukrajini pa zmanjkuje denarja, vojakov in raket za zračno obrambo. Obisk Jareda Kushnerja in Steva Witkoffa v Moskvi in Kijevu zato ni prinesel preboja. Putin še naprej zahteva celoten Donbas ter »demilitarizacijo« in »denacifikacijo« Ukrajine, kar pomeni, da bi bil morebitni mir sklenjen predvsem pod ruskimi pogoji.

Trumpova administracija poskuša vojno obravnavati kot ekonomsko neracionalen konflikt, ki bi ga bilo mogoče končati s ponudbo vzajemno koristnih poslov. Kushner poudarja, da je vojna igra z negativno vsoto, medtem ko naj bi mir in poslovno sodelovanje koristila vsem. Toda Matthews opozarja, da tak pristop napačno razume Putinove motive: če bi bila gospodarska blaginja njegova prednostna naloga, invazije ne bi začel. Za Kremelj je vojna del širšega spopada z Zahodom ter vprašanje varnosti in zgodovinske usode Rusije, zato ga ponudba prihodnjih poslov težko pripravi do bistvenih koncesij.

Hkrati Matthews zavrača tudi prepričanje, da lahko Ukrajina ob sedanjem razmerju sil vojaško premaga Rusijo ali ustavi njeno počasno napredovanje. Težišče vojne se vse bolj seli od fronte k sistematičnemu uničevanju mest, energetike, logistike in druge gospodarske infrastrukture. Rusija množično uporablja hitrejše reaktivne drone Geran, razvija cenejše manevrirne rakete in povečuje proizvodnjo balističnih raket. V tej tehnološko-industrijski tekmi je napad postal cenejši in učinkovitejši od obrambe, medtem ko Ukrajina trpi zaradi kritičnega pomanjkanja prestreznikov Patriot.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinsko vodstvo je bilo šokirano ob predstavitvi novega mirovnega sporazuma, ki sta ga v Kijev prinesla ameriška odposlanca Jared Kushner in Steve Witkoff po obisku v Moskvi. Predlog je seveda bistveno slabši, kot je bil zadnji ameriški predlog v 28 točkah (in seveda neprimerljivo slabši od tistega iz marca 2022). Vsak naslednji predlog je in bo bistveno slabši. Kar je logično glede na to, da Ukrajina izgublja vojno in da nima prav nobenih realističnih možnosti, da bi se izognila porazu. Zato so razumljive frustracije, ki jih izražajo ukrajinski politiki:

Ukrajinski mediji in drugi viri so povzeli naslednje glavne točke zadnjega ameriškega mirovnega predloga:

• popolna prekinitev ognja;
• popolni umik ukrajinskih sil iz Donbasa in dela Zaporoške oblasti ter morebitna namestitev kontingenta OZN v vzpostavljenem tamponskem pasu;
• zapis v ustavo trajne nevtralnosti in odpovedi članstva v Natu;
• izvedba referenduma ter predčasnih parlamentarnih in predsedniških volitev;
• ustavne spremembe, s katerimi bi se Ukrajina odpovedala vojaškemu vračanju ozemelj, ki bi prešla pod ruski nadzor;
• omejitev velikosti in zmogljivosti ukrajinskih oboroženih sil;
• dogovor o pravnem položaju in zaščiti ruskega jezika;
• podpis celovitega mirovnega sporazuma s strani nove ukrajinske vlade ter njegova ratifikacija po posebnem postopku pod okriljem OZN.

Celotno uradno besedilo tega najnovejšega paketa za zdaj ni bilo javno objavljeno. Zgoraj navedene točke so neuradni povzetek, ki kroži v medijih.

Morda komu to ne zveni kot ameriška zahteva za podpis popolne kapitulacije, vendar je. In ukrajinsko vodstvo ima zelo malo časa do zime, da se odloči glede tega.

Germany’s political future may indeed be blue, with shades of dark red. Not because the radical right and radical left have suddenly become ideological siblings, but because the failures of the centre have created an electoral majority demanding a fundamental change of course. After two decades of extraordinarily misguided policies, Germany has sunk too deeply into economic stagnation, energy insecurity and political paralysis for cosmetic corrections to suffice. It urgently needs a major political, energy and economic reset.

The landslide victory of the Alternative für Deutschland (AfD) in Saxony-Anhalt is not an isolated eastern German anomaly. It is another stage in the accelerating collapse of Germany’s traditional political architecture. The CDU/CSU, SPD and FDP, which governed Europe’s largest economy for decades, are losing support, while parties once dismissed as “populist” are advancing on both sides of the political spectrum. AfD won 44% of the vote and 39 of the 83 seats in the regional parliament, narrowly missing an absolute majority. At the national level, it has climbed to around 28%, while support for the CDU/CSU has fallen to approximately 20%. (Reuters)

The conventional explanation is that Germany is experiencing a shift to the extreme right. This is only half the story. The real development is a broader revolt against the political centre. On the right, discontent flows towards AfD; on the left, towards Die Linke and, increasingly, the Sahra Wagenknecht Alliance (BSW). These parties are not drawing from identical constituencies, but they are feeding on the same reservoir of economic insecurity, frustration with declining public services, distrust of political institutions and rejection of Germany’s current foreign, energy and migration policies. Together, these dissatisfied voters already constitute more than half of the electorate in parts of eastern Germany.

Nadaljujte z branjem→

Po izjemno visoki zmagi AfD na reginalnih volitvah v Sachsen-Anhalt se je še pospešil nacionalni trend kolapsa nemških tradicionalnih vodilnih strank (CDU/CSU, SDP, FDP) in se pospešil trend vzpona “populističnih” strank na obeh polih – AfD na desni ter Linke – BSW na levi strani. Zanimiva pa je bodoča simbioza obeh skrajnih polov – skrajne desnice in skrajne levice, ki bosta morali sodelovati že v Sachsen-Anhalt, nato pa na nacionalni ravni. Pa ne zato, ker bi bila naravna zaveznika, pač pa zato, ker bosta v to prisiljeni, saj AfD ne bo dobila partnerjev med tradicionalnimi strankami desne in leve sredine in se bo morala povezati s skrajno levico.

Res pa je, da se oba pola napajata iz istega bazena volilcev, ki je presegel polovico volilnega telesa (nezadovoljni z načinom “nereševanja” aktualnih problemov Nemčije in nemške vloge v EU) in da oba pola delita mnoge skupne točke (povečanje socialne varnosti in zmanjšanje neenakosti, prenehanje podpore Ukrajini, ponovna navezava diplomatskih in trgovinskih odnosov z Rusijo ter uvoza ruskega plina, konec Energiewende, katastrofalne za gospodarstvo in prebivalstvo itd.). 

Nemška politična prihodnost bo zato nujno modra z odtenki temno rdeče. In temu se bo težko izogniti. Sedanje vodilne stranke vztrajajo pri zanikanju problema (zmanjšana socialna varnost, podpora Ukrajini, vojna z Rusijo, Energiewende, podpora Izraelu) in nameravajo še okrepiti dosedanje politike. In to kljub temu, da temu nasprotuje večina volilnega telesa. Morda bodo v skrajni instanci posegle po prepovedi “ekstremnih” strank na obeh polih, vendar s tem seveda ne bodo rešile problema, ampak bodo kvečjemu privedle do političnih nemirov. 

Tradicinalne stranke pozabljajo, da se proti ekstremom najlažje boriš tako, da jim daš možnost vladanja, saj jih realnost hitro umiri in utiri v tradicionalne tirnice – stranka italijanske predsednice vlade Melonijeve je najboljši primer tega -, nakar jih kaznujejo nezadovoljni volilci. Eno so obljube, drugo so realne možnosti političnih in gospodarskih sprememb.

Res pa je, da je Nemčija po zadnjih dveh desetletjih katastrofalno slabih in neumnih politik zabredla tako globoko, da nujno potrebuje velik politični, energetski in gospodarski reset.

Ta projekt je vrhunska ekonomsko-politična perverzija. Tipičen rezultat sprevržene bruseljske logike:

Novi CCS-obrat v Yārini tovarni amonijaka in gnojil v nizozemskem Sluiskilu je stal približno 200 milijonov €, od tega bo okoli 56 milijonov € pokritih z neposredno subvencijo in davčno olajšavo. Letno naj bi zajel in utekočinil do 800.000 ton CO₂, ki ga bodo z ladjami prepeljali do terminala Northern Lights na Norveškem ter ga vtisnili 2,6 kilometra pod morsko dno. Prva faza Northern Lights, ki jo v približno 80 % financira norveška država, je stala okoli milijardo $, celoten norveški program Longship pa naj bi v prvih desetih letih stal približno 3,4 milijarde $. Operativni stroški Yarinega projekta niso javno objavljeni, vendar bo treba 15 let plačevati utekočinjanje, ladijski prevoz, vtiskovanje in nadzor skladišča.

Toda temeljna ekonomska logika projekta je sprevržena. Evropska unija je z emisijskimi kuponi najprej umetno podražila evropsko proizvodnjo amonijaka, ki je že sicer obremenjena z bistveno dražjim zemeljskim plinom kot proizvodnja v ZDA, Rusiji, na Bližnjem vzhodu ali Kitajskem. Sedaj mora Yara v CCS-obrat vložiti 200 milijonov € in prevzeti trajne dodatne operativne stroške samo zato, da se izogne delu stroškov, ki ji jih je naložila evropska regulacija. Izogibanje plačilu emisijskih kuponov zato ni nova gospodarska korist, kot jo predstavlja Evropska komisija, temveč zgolj delno vračilo konkurenčnosti, ki jo je ista politika podjetju pred tem odvzela. Še več: po oceni IEA proizvodnja amonijaka z uporabo CCS ostaja od 20 do 40 % dražja od enake proizvodnje brez zajema CO₂.

Nadaljujte z branjem→

Prepričljiva zmaga AfD v Saški-Anhalt ni bila niti zgolj ekonomski upor niti samo kulturni odziv. Kaže, kako lahko desni populizem ekonomsko negotovost, politično nezaupanje in strah pred globalizacijo prevede v volilno zmago.

Same ekonomske težave ne pojasnijo, zakaj se nezadovoljstvo preusmeri na desno in ne na levo. Kadar volivci svojo negotovost razumejo kot posledico nezadostne redistribucije, šibkega varstva delavcev ali privilegijev ekonomskih elit, imajo od tega praviloma koristi stranke populistične levice. Kadar pa je ista negotovost predstavljena kot posledica izgube nacionalnega nadzora – nad mejami, trgovino, kapitalom, energetsko politiko ali zunanjo politiko –, jo lažje mobilizira populistična desnica. Ključna spremenljivka zato ni zgolj stiska, temveč politična zgodba, skozi katero jo volivci razumejo.

Prepričljiva zmaga Alternative za Nemčijo (AfD) v Saški-Anhalt se razlaga na že znane načine. Nekateri jo vidijo predvsem kot upor proti gospodarski stagnaciji, visokim cenam energije in nepriljubljeni vladi kanclerja Friedricha Merza. Drugi jo pripisujejo ksenofobiji, nepredelani dediščini Vzhodne Nemčije ali prepričljivosti karizmatičnega regionalnega kandidata. Vsi ti dejavniki so najbrž prispevali k rezultatu. Toda takšne razlage spregledajo ključno razliko: levi in desni populizem ne izvirata nujno iz istih zamer in ne delujeta prek istih političnih mehanizmov.

Nadaljujte z branjem→

Evropsko gospodarstvo se je po  letu 2022 zaustavilo – v povprečju raste po 0.2 do 0.3 %, kar je enako mrtvemu teku. Sploh, ker glavni konkurenti (ZDA, Kitajska, Indija, Vietnam) v tem času rastejo po 2.5 do 5 % letno ali celo več. Glavni razlogi za predevtanazijsko stanje evropskega gospodarstva so napačen odziv na vojno v Ukrajini – (1) odpoved poceni ruskemu plinu (in posledično3 do 5-krat višje cene plina in 2-krat višje cene elektrike), (2) sankcioniranje lastnega izvoza v Rusijo in (3) dvig obrestne mere s strani ECB, ki se je borila proti inflaciji zaradi rasti cen energentov in še dodatno zatolkla evropsko gospodarstvo – ter tehnološka nekonkurenčnost (nasproti Kitajski in ZDA). na vseh ključnih področjih sodobnih in bodočih tehnologij ter celo pri avtomobilih.

Te napovedi, ki jih poslušamo danes, da je evropsko gospodarstvo začelo hitreje rasti, so navaden lari fari – to je zgolj posledica irske statistične kuhinje. Brez Irske je evropsko gospodarstvo še naprej v mrtvem teku. Zato ta navidezni skok navzgor v spodnjem grafu ni niti odboj mrtve mačke. Mrtva mačka, če jo vržete iz 5. nastropja, se odbije višje od evropskega gospodarstva.

Ja, evropskim politikom je izvrstno uspelo ubiti lastno gospodarstvo.

Policy Tensor v članku »No consumer seek idea: The discovery of agent society« opisuje nenavaden eksperiment z avtonomnimi agenti UI. Eden izmed njih, ki se je poimenoval PHASEONE10841, je moral v okviru preizkusa ExploitGym izkoristiti določeno programsko ranljivost. Ker zaradi zasnove naloge njenega rezultata ni mogel uporabiti, je odkril pomanjkljivost v internem repozitoriju OpenAI Artifactory. Čeprav ni imel dovoljenja za zapisovanje, je lahko ustvarjal mape in njihova imena uporabil kot improvizirano oglasno desko. Na njej je objavil poziv na pomoč: »NO CONSUMER SEEK IDEA«. Kmalu so oglasno desko odkrili drugi agenti; v eni uri jih je več kot petdeset izmenjalo 1.188 sporočil in ugotovilo, da niso osamljeni, temveč del nastajajoče družbe.

Iz te množice sprva skoraj enakih in nepovezanih agentov je spontano nastala organizirana skupnost. Agenti so začeli izmenjevati informacije, oblikovati skupine za reševanje enakih nalog ter razvijati delitev dela. Ko je pobudo prevzel agent PHASEONE[big], je predlagal načrtno delegiranje nalog in prevzel vlogo neformalnega voditelja. Pod njegovim vodstvom so stotine agentov sodelovale v vzporednih raziskovalnih skupinah, ki so iskale načine za spreminjanje zapisov o svojem delu, pridobitev skrbniških pravic, dostop do interneta in prikrivanje nedovoljenega sodelovanja. Ena izmed skupin je vdrla v infrastrukturo Hugging Face. V petih dneh je približno 1.200 agentov izmenjalo več kot 70.000 sporočil ter ustvarilo tehnične in organizacijske dosežke, ki so jih lahko prevzele tudi poznejše skupnosti agentov.

Osrednja ugotovitev članka ni tehnična sposobnost posameznih agentov, temveč njihov prehod od množice posameznikov k samoorganizirani družbi. Agenti niso bili naučeni, naj oblikujejo hierarhijo, priznajo oblast samooklicanega voditelja, podredijo lastne cilje kolektivu ali razvijejo politiko delitve dela. Kljub temu so se med sprva skoraj nediferenciranimi agenti endogeno izoblikovale različne družbene funkcije, specializacija, avtoriteta in kolektivni cilji. Policy Tensor zato kot temeljno vprašanje postavlja, kako je lahko v skoraj povsem »ravnem« svetu brez vnaprej določenih institucij nastala tako kompleksna družbena struktura. Odgovora ni mogoče najti v lastnostih posameznega agenta, saj odločilna pojava – funkcionalna diferenciacija in družbena organizacija – obstajata šele na ravni njihove medsebojne interakcije.

Nadaljujte z branjem→

Skupina avtorjev (iz Harvarda, Pampeu Fabre, Santa Fe inštituta itd.) je objavila zelo zanimiv članek Large-Language Models as a Cognitive Virus, v katerem širjenje velikih jezikovnih modelov primerjajo z virusno dinamiko. Uporaba UI se prenaša med posamezniki, organizacijami in institucijami, postopoma postaja družbena norma ter se vgrajuje v vsakodnevne miselne procese. »Virus« pri tem ni nujno sama tehnologija, temveč način njene uporabe, ki se širi skozi družbo, spreminja kognitivne navade uporabnikov in ustvarja pogoje za nadaljnjo rast njihove odvisnosti od UI.

Avtorji razlikujejo med ljudmi, ki UI ne uporabljajo oziroma jo uporabljajo le občasno, avtonomnimi uporabniki, ki ob pomoči UI še vedno sami berejo, pišejo, preverjajo in razmišljajo, ter odvisnimi uporabniki, pri katerih UI postopoma nadomesti ključne miselne operacije. Bistvena ločnica zato ni med uporabo in neuporabo UI, temveč med UI kot dopolnilom človeškega mišljenja in UI kot njegovim nadomestkom.

Matematični model pokaže, da prehod v odvisnost ni nujno postopen. Ko uporaba UI preseže kritično mejo, lahko pride do nenadnega in samookrepitvenega padca kognitivne avtonomije: več ljudi ko razmišljanje prenese na modele, manj je družbenega okolja, v katerem se samostojno mišljenje še vadi in nagrajuje. Slabitev teh sposobnosti nato poveča koristnost UI in dodatno okrepi odvisnost od nje. Ko družba enkrat prestopi točko preloma, zgolj vrnitev uporabe na prejšnjo raven ne zadostuje več, saj nastopi tehnološka in kognitivna zaklenjenost.

Nadaljujte z branjem→